aljazmarn.com

V dosedanjih člankih (Osnove snemanja z video kamero, Mala šola video sporočanja) smo se naučili kako napraviti čim boljše video posnetke. A za nami je komaj prva polovica, sledi namreč pomemben, če ne celo najpomembnejši del – video montaža. Če bi snemanje lahko označili kot nabiranje sestavin za našo najljubšo jed, potem je video montaža nič drugega kot kuhanje; dodajanje pravega razmerja sestavin, da bodo gostje zadovoljni.

Video montaža je nizanje sličic, da bi nato z gibljivo sliko pripovedovali zgodbo. Sodobni računalniški programi so video montažo zelo poenostavili in približali širokim množicam. Pravilneje bi sicer bilo reči, da so poenostavili njeno tehnološko plat in omogočili nekatere montažne prijeme, ki v obdobju pred digitalizacijo niso bili možni. Kajti temeljna pravila pripovedovanja zgodbe s pomočjo 24-ih (oziroma 25-ih če govorimo o videu) sličic na sekundo so stara že več desetletij. Montaža je po eni strani obrt, a po drugi strani zahteva mnogo več od golih tehničnih znanj.

Razmišljajmo v filmskem jeziku!

Videoposnetki z družinsko tematiko ali tisti, nastali na potovanju, so nedvomno zanimivi za tistega, ki jih je posnel. Če bi sorodnikom in prijateljem kazali vse, kar ste posneli na poletnih počitnicah, bi se dnevna soba utegnila kmalu spremeniti v spalnico. Kajti nihče razen vas, ki boste ob ogledu neobdelanih posnetkov podoživljali zanimive trenutke počitnic, ne bo kaj dolgo zdržal ob gledanju „surovih“ kadrov. Zato je pomembno, da posnetke pred tem uredimo v smiselno in gledljivo celoto – lotimo se torej video montaže.

Montaža je za mnoge tehnično opravilo. Kar deloma drži, a vendar je potrebno dodati, da je izvirna ideja pomembnejša od tega, kateri montažni program bomo uporabili. Na trgu namreč obstoja kopica računalniških programov za nelinearno video montažo; vse od preprostega in brezplačnega Windows Movie Makerja, pa do zahtevnega in dokaj dragega Avid Xpress Pro, namenjenega produkcijskim in televizijskim hišam. Tukaj so še programi za operacijski sistem Linux, kot na primer enostavnejši Kino ali naprednejša in zahtevnejša Cinelerra ter iMovie in Final Cut Pro za Applov OS X.

Ne glede na to, kateri program in na kateri platformi bomo uporabili, je priporočljivo, da si že pred začetkom montaže zamislimo, kako naj bi bil videti končni izdelek. S tem se izognemo nevarnosti uporabe pretiranega števila efektov in prelivov, ki bi jih sicer uporabili samo zato, ker obstajajo, izdelek pa bi na koncu dajal vtis cenenosti.

Zajem in pregled

Prvi korak video montaže je izrazito obrtniške narave. Posnetke z video kamere je potrebno prenesti na trdi disk računalnika, pri čemer se postopek zajema razlikuje glede na medij, na katerega kamera zapisuje sliko in zvok. Pri miniDV kamerah je slednja potrebno zajeti (ang. Capture) preko FireWire (tudi iLink ali IEEE 1394) vmesnika, pri čemer zajem poteka v realnem času. Ena ura posnetkov torej pomeni eno uro zajema in kar 13 gigabajtov podatkov na disku. Bistveno hitreje gre pri kamerah s trdim diskom ali tistih, ki sliko in zvok zapisujejo na SD spominske kartice, saj je hitrost prenosa podatkov podobna kot če bi kopirali datoteke s prenosnega diska. Posebna kategorija so DVD kamere. Tukaj včasih zadostuje kopiranje vsebine DVDja na trdi disk, v nekaterih primerih pa je potrebno DVD zapis pretvoriti v drug, montažnemu programu razumljiv format.

Še pred zajemom moramo pri večini montažnih programov vnesti nastavitve projekta. Pri tem je pomembno, da izberemo format v katerem snema naša kamera (PAL), format slike (4:3 ali 16:9 ter način zapisa slike (interlaced ali progressive).

Časovna koda (ang. Timecode) nam v video produkciji omogoča, da lahko natančno definiramo vsako posamezno sličico, ki sestavlja določen video posnetek. Beremo jo tako, kot prikazuje spodnja slika.

Časovna koda v standardiziranem SMTPE formatu. Vsako sekundo posnetka v PAL formatu sestavlja 25 sličic (ang. Frames).

Ko material zajamemo, ga v celoti pregledamo in po potrebi izpišemo časovne kode kadrov, ki jih nameravamo kasneje uporabiti. Pregled oziroma v žargonu logiranje se praviloma sicer opravi še pred zajemom. S tem privarčujemo nekaj prostora na disku, pa tudi čas, saj zajamemo le tisti material, ki ga bomo potrebovali pri montaži. A za domače uporabnike (vsaj dokler nimamo opravka z več urami materiala) je bolj priporočljivo vse posnetke najprej zajeti, saj imamo tako boljši pregled nad posnetim materialom.

Groba montaža

Ko se posneti material nahaja na trdem disku, se lahko lotimo kreativnega dela montaže. Tokrat z rezi ter nizanjem in razvrščanjem kadrov ustvarjamo zgodbo, ki bo posredovala želene informacije in hkrati pritegnila gledalca. V tej fazi sta pomembna občutek za pripovedovanje ter poznavanje vsaj osnovnih elementov filmskega jezika. Paziti je potrebno, da je zgodba tekoča ter v logičnem časovnem in krajevnem zaporedju. Čeprav časovna in krajevna linearnost nista nujni - poznamo namreč tudi tipe montaže, kjer s časovnimi in krajevnimi preskoki damo zgodbi poseben pečat – je za domače uporabnike vsaj na začetku priporočljivo, da se odločijo za linearno pripoved.

Večino opravil pri montaži izvajamo na tako imenovanem časovnem traku (ang. Timeline). Nanj nizamo kadre, zvočne sledi, prelive, prehode, grafike. Glede na montažni program ima časovni trak različno število stez, ki delujejo na principu prosojnic (ang. Layers). Slika, ki jo naložimo na višjo stezo, prekrije sliko na nižji stezi. S tem lahko ustvarimo tudi sliko v sliki, prelive, izmenjevanje dveh slik, ipd.

Drug pomemben element uporabniškega vmesnika montažnega programa je tako imenovani koš (ang. Bin), v katerega uvozimo vse video, grafične in zvočne datoteke, ki jih bomo uporabili pri montaži. Tukaj sta nato običajno še okno za predogled z orodji za določanje dolžine kadrov (t.i. Preview monitor) ter okno za ogled izhodnega, montiranega materiala (t.i. Output monitor).

Tako je videti osnovni uporabniški vmesnik v profesionalnem programu Adobe Premiere Pro. Levo zgoraj je koš, sledita preview monitor in output monitor, spodaj je paleta z orodji in časovni trak.

Fina montaža in zvok

Po opravljeni grobi montaži – nizanju kadrov v zgodbo – sledi fina montaža, kjer dodajamo prelive, efekte, grafike ter uredimo zvok. Za prelive, efekte in grafične elemente večinoma velja pravilo ‘manj je več’. Uporabimo jih le tam in v tolikšnem obsegu, kot je to nujno potrebno, da pri gledalcu dosežemo želen učinek. Z nekritično uporabo vseh dodatkov, ki jih ponuja montažni program, bo končni izdelek deloval izjemno amatersko in ceneno.

Obdelavo zvoka bi zlahka označili kot posebno poglavje pri montaži. Znan režiser je nekoč dejal, da zvok predstavlja 70 odstotkov vsega kar vidimo. Zato mu je potrebno posvetiti posebno pozornost, kajti ob še tako dobri montaži slike, bo končni izdelek kaj klavrn, če ne bomo poskrbeli za ustrezno zvokovno obdelavo. Zvokom, ki jih je zabeležila kamera, je potrebno nastaviti primerno glasnost, hkrati pa lahko dodajamo še nove zvoke. Običajno sta to glasbena podlaga ter dodaten komentar, v žargonu imenovan off.

Izvoz ali izdelava DVDja

Ko smo z izdelkom zadovoljni – za dobro montažo lahko porabimo več ur ali celo več dni – pot do končnega izdelka še ni končana. Zmontiran material je potrebno še izvoziti v format, primeren za predvajanje na televiziji ali distribucijo prek spleta. Za televizijsko predvajanje bomo tako najverjetneje izbrali DV, MPEG2 ali DVD format, za spletno distribucijo pa denimo DivX, WMV, QuickTime, ali celo Flash Video (FLV).

Zaključek

Urejanje video posnetkov utegne biti dolgotrajno in za začetnika zahtevno opravilo. A vsi izbruhi jeze, ko je šlo kaj narobe, ves trud in ves znoj so ponavadi kmalu pozabljeni, ko svoj kakovostno narejen video izdelek pokažemo javnosti - naj bodo to sorodniki, prijatelji ali pa spletna skupnost.

V tem članku smo se namenoma izognili navajanju rešitev posameznih montažnih programov. Na trgu jih je preveč, da bi lahko opisali potek dela v vsakem izmed njih. Podali pa smo opis postopka montaže, ki je enak ne glede na izbran program. Nenazadnje, računalniški program je zgolj orodje, ki nam pomaga uresničiti idejo. Brez te, montaža hitro postane sama sebi namen, zato je pomembno, da se je vselej lotimo s kreativnega vidika. S tem pa je velika verjetnost, da kmalu postane tudi užitek, zaradi katerega bomo mnoge popoldneve preživeli pred računalniškim zaslonom.

Aljaž Marn

(Prvič objavljeno v DNE, 17.10.2007)

Sorodne objave

• Osnove snemanja z video kamero (0)
• Vodič za nakup video kamere (2)
• Mala šola video sporočanja (0)
• Fotografiranje in pravica do zasebnosti (0)