aljazmarn.com

Pravilno držanje kamere je ključ do uspeha

Na prvi pogled se zdi, da je držanje kamere nekaj samo po sebi umevnega. A vendar lahko pogosto vidimo ljubiteljske snemalce, ki s kamero dobesedno opletajo naokoli, ko želijo v objektiv ujeti želeni kader. Pravilno držanje kamere je pomembno tudi zato, ker lahko na ta način zmanjšamo tresljaje ali ublažimo udarce, ki nastajajo ob premikih in hoji. Nič ni hujšega kot gledati posnetke polne tresljajev, nenadnih hitrih premikov ali visečih horizontov.

Prvo pravilo je, da kamero običajno držimo tako, kot je predvidel proizvajalec. Desno roko vtaknemo pod pašček, ki ga nastavimo tako, da se prilega roki. Preohlapen ne bo opravljal svoje naloge, pretesen nas bo kmalu začel tiščati. V takšni poziciji (pri večini amaterskih kamer) s palcem upravljamo s tipko za snemanje, kazalec pa je v pripravljenosti za zoomiranje. Levo roko uporabimo za upravljanje z nastavitvami med samim snemanjem, obvezno pa jo uporabimo tudi kot dodatno podporo za kamero.

Način, kot ga je predvidel proizvajalec, seveda ni edini možni način držanja kamere. Če želimo na primer snemati iz žabje perspektive (s tal) moramo kamero prijeti drugače. Z levo dlanjo jo zagrabimo od spodaj in s strani, desna pa nam v tem primeru služi zgolj za upravljanje. Držanje kamere od spodaj je v nekaterih primerih celo v pomoč pri dodatni stabilizaciji. Nižje kot je težišče kamere, lažje jo bomo umirili in preprečili neželene tresljaje.

Snemanje iz roke zna biti utrujajoče, pa tudi uporaba daljših goriščnih razdalj je zaradi tresljajev nemogoča. Tukaj se izkažejo stojala oziroma pravilneje stativi, ki nudijo trdno podporo za kamero ter omogočajo enakomerne zasuke in nagibe. A medtem ko zahtevnejši ljubitelj ne bo mogel brez njega, bo družinskemu in popotnemu snemalcu zaradi svoje velikosti in teže večinoma le v napoto. Zato je za slednjega priporočljivo, da se izuri v čim mirnejšem držanju kamere v roki ter pri izkoriščanju ‘naravnih’ danosti. Če je le mogoče, se s telesom ali kamero med snemanjem naslonimo na trden objekt. Tako bomo zmanjšali tresljaje, ki izvirajo iz premikov telesa. Kamero lahko tudi položimo na trdno površino ali pod njo postavimo torbo oziroma nahrbtnik. Možnosti je veliko, vse pa je odvisno od naše domišljije ter iznajdljivosti.
.

Avtomatika ali ročne nastavitve

Različni modeli video kamer ponujajo različne možnosti glede ročnih nastavitev parametrov snemanja. Nekateri omogočajo več, drugi manj posegov uporabnika v delovanje. Kot smo zapisali že v vodiču za nakup kamere, avtomatika v običajnih, neproblematičnih svetlobnih pogojih ponavadi zadostuje. A čim želimo nekaj več, čim želimo delovati v zahtevnejših okoljih, se ročne nastavitve pokažejo za neizogibne. Zato si bomo v nadaljevanju ogledali najpomembnejše nastavitve, na katere lahko pri nekaterih kamerah vplivamo tudi sami, pri drugih pa smo jih prisiljeni prepustiti avtomatiki.

Zaslonka (aperture) uravnava količino svetlobe, ki pade na slikovno tipalo. Pri video kamerah je to glavno sredstvo za uravnavanje svetlosti slike. Če želimo svetlejšo sliko, zaslonko bolj odpremo (nižja vrednost, npr. f/2.8), za temnejšo sliko pa je potrebno zaslonko zapirati (višja vrednost, npr. f/16). Zlasti pri cenejših modelih kamer se proizvajalci pogosto odločajo za drugačno označevanje. Stopnjo odprtosti zaslonke označujejo z oznako EV (Exposure Value), kjer s premikom na pozitivno stran lestvice sliko posvetlimo, s premikom na negativno stran lestvice pa potemnimo.

Zaklop (shutter) uravnava dolžino ekspozicije vsake od 25 sličic, ki jih kamera posname v eni sekundi. Običajno je ta vrednost nastavljena na petdesetinko (1/50) sekunde, kar ustreza petindvajsetim sličicam oziroma petdesetim polsličicam v sekundi. Krajši čas od 1/50 prinese manj tekoče gibanje, daljši čas pa napravi objekte v gibanju bolj zabrisane. S hitrostjo zaklopa tudi lahko uravnavamo svetlost slike, vendar se tega redkeje poslužujemo ravno zaradi zgoraj opisanih pojavov. Običajno se za nižje hitrosti zaklopa (če kamera to omogoča) odločimo, če želimo doseči poseben učinek ali v primeru izjemno majhne količine svetlobe, ko na noben drug način ne moremo dobiti svetlejše slike. Nekatere cenejše kamere ne ponujajo možnosti ročne nastavitve dolžine ekspozicije.

Pri hitrostih zaklopa nižjih od 1/50 objekti v gibanju postanejo zabrisani.

Ojačanje signala (gain) ima podobno lastnost kot ISO vrednost pri fotografskih aparatih. S to funkcijo nastavljamo jakost ojačitve signala iz slikovnega tipala oziroma laično povedano, zmanjšujemo ali povečujemo njegovo občutljivost. Stopnja ojačanja signala se v video svetu označuje z decibeli (0 dB pomeni neojačan signal). Če z maksimalnim odprtjem zaslonke še vedno ne dobimo zadosti svetle slike, povečamo ojačanje signala na 3, 6, 9 ali več decibelov. Posledica tega je zrnata slika, zato ojačanje signala uporabimo le tedaj, ko ni druge možnosti - vključno s prižiganjem luči - da bi dobili svetlejšo sliko. Cenejše kamere običajno ne ponujajo možnosti ročne nastavitve ojačitve signala.

Ojačitev signala prinese zrnato sliko oziroma tako imenovani šum.

Ravnovesje beline (white balance) uporabimo za nastavitev barvne temperature slike. Kamera namreč sama ne zna določiti bele barve, zato ji moramo „povedati“, katera barva je bela, da bo ta tudi na sliki resnično bela. Avtomatika sicer lahko v določeni meri pravilno nastavi ravnovesje beline, da barve niso prehladne (modre) ali pretople (rumene, rdeče), a v zahtevnejših svetlobnih pogojih ali če želimo popolnoma natančno nastavitev ravnovesja beline, je potrebno poseči po ročnih nastavitvah. Amaterske kamere običajno poznajo nekaj prednastavljenih vrednosti (sončno, oblačno, žarnica, neonska žarnica, ipd.), večina pa jih omogoča tudi popolnoma ročno nastavitev. Slednjo opravimo tako, da pogled kamere usmerimo v bel list papirja ali belo steno ter z gumbom ali preko izbirnika potrdimo nastavitev. Ob tem je potrebno opozoriti, da nastavitev ravnovesja beline ustreza le toliko časa, dokler smo v istem prostoru oziroma dokler se svetlobni pogoji ne spremenijo. Že oblak, ki zakrije sonce, spremeni temperaturo barve – v kolikor smo ravnovesje beline nastavili ob soncu, bo oblak povzročil, da bodo barve na sliki naenkrat dobile hladnejši ton. Enako velja, če se denimo premaknemo v senco ali iz enega v drug prostor. Izkušeni snemalci vedo povedati, da je ravnovesje beline ena najpomembnejših stvari, na katero je treba vseskozi paziti in jo po potrebi prilagajati trenutnim svetlobnim razmeram.

Nastavitve tona so že davno izginile iz kamer amaterskega razreda. Najdemo jih lahko šele v nekaterih polprofesionalnih modelih, v kamerah namenjenih širokim množicam pa je nastavitev jakosti tona povsem v rokah elektronike. Pri nekaterih modelih sicer lahko vklopimo protivetrni filter in/ali znižamo občutljivost vgrajenega mikrofona. Slednje je koristno v zelo glasnih okoljih, na primer na koncertih, prometnih ulicah ali športnih tekmah.

Stabilizator slike je nadvse koristen pripomoček, ki ga najdemo v domala vsaki novi video kameri. V dražjih modelih je optični, medtem ko v kamerah nižjega razreda prevladuje elektronski. Optični se pri umirjanju slike bolje izkaže, a za povprečnega družinskega snemalca tudi elektronski zadovoljivo opravlja svojo nalogo. Pri skoraj vseh kamerah je stabilizator privzeto vklopljen, edina potreba po njegovem izklopu se pojavi, če uporabljamo stativ. Stabilizator namreč začetne premike (zasuke ali nagibe) kamere zazna kot tresenje, zato želi sliko umiriti. To pa se na posnetku opazi kot zatikanje na začetku premika.

Ostrenje je v večini primerov smiselno prepustiti avtomatiki, četudi kamera ponuja možnost ročnega ostrenja. Kajti na LCD zaslonu težko določimo, ali je nek predmet dovolj izostren. Koristno pa je ročno ostrenje uporabiti v naslednjih primerih:

• če je premalo svetlobe, da bi kamera lahko izostrila;
• če želimo izostriti enolično površino (npr. bel zid);
• če želimo izostriti površino, od katere se odbija svetloba (npr. steklena površina);
• če želimo izostriti nek zelo oddaljen predmet (npr. luno);
• oziroma v vseh primerih, ko kamera sama ne uspe izostriti motiva.

Včasih lahko namenoma želimo ustvariti neostre posnetke ali pa napraviti učinek prehoda od neostrega k ostremu ali obratno. V tem primeru brez ročnega ostrenja ne gre.
.

Zasuk, nagib, zoom

Pri snemanju s kamero velja pravilo izogibanja nenadnim hitrim zasukom, nagibom in pretirani uporabi zooma. Kot povsod, lahko kršenje tega pravila prinese zanimive učinke, a morajo biti ti premišljeni in načrtovani. V nadaljevanju bomo opisali osnovne premike, ki jih uporabljamo pri snemanju.

Zasuk (pan, v žargonu tudi švenk) imenujemo premik kamere levo ali desno okrog namišljene navpične osi. Da bi dosegli lepe, tekoče posnetke in si olajšali delo pri montaži, zasuke običajno posnamemo na sledeč način: na začetku najprej nekaj sekund statičnega posnetka - zasuk, ki mu na začetku postopoma povečujemo, na koncu pa postopoma zmanjšujemo hitrost - na koncu znova nekaj sekund statičnega posnetka.

Nagib (tilt) imenujemo premik kamere navzgor ali navzdol okrog namišljene vodoravne osi. Da bi dosegli lepe, tekoče posnetke in si olajšali delo pri montaži, nagibe običajno posnamemo na sledeč način: na začetku najprej nekaj sekund statičnega posnetka - nagib, ki mu na začetku postopoma povečujemo, na koncu pa postopoma zmanjšujemo hitrost - na koncu znova nekaj sekund statičnega posnetka.

Zoom pomeni približevanje (zoom-in) ali oddaljevanje (zoom-out) motiva zaradi skrajševanja ali podaljševanja goriščne razdalje objektiva. Ena najpogostejših napak začetnikov je njegova pretirana uporaba. Na splošno velja, da zoom med snemanjem uporabljamo čim redkeje, če že, pa to storimo skrajno pazljivo in z občutkom. Večina kamer ponuja spremenljivo hitrost zooma, kar nam omogoča izdelavo lepih, tekočih posnetkov. Zoomirati začnemo počasi, nato hitrost povečamo, zaključimo pa zopet s počasnim zoomom. Hitra, odrezana ustavitev zooma namreč za gledalca deluje moteče, razen če želimo s tem doseči poseben učinek.

Pri snemanju iz roke je potrebno upoštevati, da je daljša goriščna razdalja neodpustljiva do vsakršnega premika, celo vdiha snemalca. Vsak še tako majhen tresljaj se takoj pokaže kot tresoča slika, česar pa si nikakor ne želimo. Zato so daljše goriščne razdalje (20- ali večkratni zoom) uporabne le, če imamo kamero na stativu.
.

Zaključek

Snemanje z video kamero je obrt in umetnost. Uporaba nastavitev, ki jih kamera nudi, je izrazito obrtniške narave. V tokratnem članku smo podali nekaj osnovnih, bolj tehnično obarvanih napotkov, prihodnjič pa se bomo lotili še vizualnega dela.

Aljaž Marn

(Prvič objavljeno v DNE, 30.10.2007)

Sorodne objave

• Osnove video montaže (0)
• Vodič za nakup video kamere (2)
• Mala šola video sporočanja (0)
• Fotografiranje in pravica do zasebnosti (0)