Mala šola video sporočanja

Naj govori slika!

Če za fotografijo pravimo, da pove več kot tisoč besed, potem lahko video posnetek pove več kot milijon besed. Ljudje na splošno verjamemo tistemu kar vidimo, zato sta film in televizija hitro postala medij manipulacije.

Video posnetek je vedno subjektiven, z njim vselej prikažemo tisto, kar smo mi, kot snemalec v določenem trenutku videli in želeli pokazati tudi drugim. Več snemalcev lahko isti dogodek vidi in posname na različne načine. Pri snemanju se je zato potrebno zavedati, da ima gibljiva slika mnogo večjo moč manipulacije kot fotografija. Ker ljudje bolj verjamejo gibljivi sliki, je kamera več kot le tehnični pripomoček. Je pripomoček, s katerim lahko vplivamo na mnenje množic, pripomoček zaradi katerega so se odločale vojne in pripomoček, ki je vplival na številne zgodovinsko pomembne odločitve. Snemanje je lahko tudi zabava, a s seboj vselej nosi vsaj kanček zahteve po odgovornosti snemalca. Neprimeren video posnetek, čeprav nastal izključno iz zabave, lahko nekomu uniči življenje ali sproži nepredvidljivo verigo reakcij. Etika snemalca ni zato nič manj pomembna kot njegove sposobnosti in nadarjenost.

Pri snemanju si moramo vedno prizadevati, da kar največ povemo že s samo sliko. Slednja je pravzaprav edina stvar, s katero lahko pritegnemo gledalca. Zato se moramo potruditi tako po tehnični, kot tudi po izrazni plati.
.

Filmski plani

Eden pomembnejših elementov vizualne plati videa so tako imenovani filmski plani. Povedo nam kolikšen delež slike zavzema naš glavni objekt zanimanja (oseba, žival, predmet).

Široki plan je najširši plan, uporabljamo ga predvsem, ko želimo določeno dogajanje, osebo ali predmet umestiti v prostor in čas, kar je za gledalca ena najpomembnejših informacij. Pogosto ga uporabljamo tudi za panoramske posnete narave ali mest. Začetni kadri so praviloma vedno posneti v širokem planu (t.i. establishing shots), razen če je naš namen, da gledalcu ne podamo informacij o prostoru dogajanja.

Total je že nekoliko ožji; z njim prikažemo celotno osebo od glave do pete, pri čemer nad glavo še vedno ostane nekaj prostora. Prikazuje torej glavni objekt zanimanja in njegovo bližnjo okolico. Pri njem je oseba, žival ali predmet že bolj poudarjen, čeprav je okolica še vedno pomembna.

Ameriški plan se že v celoti osredotoča na osebo. Kadriramo tako, da osebo režemo tik nad ali pod koleni. Ameriški plan izvira iz westernov, kjer so režiserji z njim želeli pokazati oborožitev osebe. Kljub temu, da je zlata doba filmov, ki prikazujejo življenje na ameriškem daljnem vzhodu že davno mimo, se je ta filmski plan obdržal vse do danes in postal dokaj priljubljen med režiserji vseh žanrov.

Srednji plan se osredotoča na zgornji del telesa. Kadriramo tako, da osebo režemo v predelu pasu in popka. Običajno ga uporabljamo tudi za snemanje stoječih govorcev ter pri snemanju novinarskih izjav.

Bližnji srednji plan oziroma doprsni plan kadriramo tako, da osebo režemo v višini prsi oziroma tik pod njimi. Primeren je tudi za snemanje sedečih oseb, če v kader ne želimo dobiti mize ali stola.

Bližnji plan je še nekoliko ožji in vsebuje le glavo in ramena osebe. Uporabimo ga lahko med drugim tudi kadar želimo prikazati človekov obraz pri čemer še vedno ohranimo relativno distanco do njegove osebnosti in čustev.

Veliki plan se omejuje na človekov obraz. Kadriramo tako, da osebo režemo v predelu vratu. Z njim že natančno prikazujemo obrazno mimiko, zato ga uporabimo zlasti kadar želimo poudariti človekovo osebnost.

Detajl prikazuje le del človekovega obraza. Z njim na primer poudarimo oči ali usta. Običajno kadriramo tako, da v višini čela ter tik nad brado. Detajl še bolj kot veliki plan poudarja človekovo osebnost, njegovo čustveno stanje ter videz obraza. Uporabimo ga tudi, kadar želimo upodobiti katerikoli drug del telesa (npr. dlan) in poudariti določeno lastnost ali aktivnost.

Delitev na plane mora režiserju in snemalcu služiti predvsem kot pomoč pri kadriranju. Nesmiselno bi se jih bilo držati kot pijanec plota, saj je nanje potrebno gledati z vidika celote oziroma z vidika sosledja ter izmenjave kadrov in planov. Sodobna snemalna tehnika je omogočila, da z zoomom in premiki kamere v enem kadru zamenjamo več planov, s čimer je sama definicija le-teh postala še ohlapnejša. Poleg tega obstajajo različna poimenovanja planov; v tem prispevku smo se držali tistega, ki je najbolj uveljavljen v slovenskem prostoru.

Pri snemanju se moramo potruditi, da isto osebo ali objekt posnamemo iz čim več različnih planov. Tako bomo imeli dovolj materiala za kasnejšo montažo ter za prekrivanje rezov. Nihče si ne želi več kot 15 sekund gledati isto osebo v enakem planu.

Četudi snemamo govorca, na koncu vedno napravimo nekaj detajlov kretenj njegovih rok, posnamemo poslušalce (t.i. kontraplan), prostor ter zanimive detajle v prostoru. Takšni posnetki nam služijo za pokrivanje daljših izjav ali za prekrivanje rezov. Večkrat se namreč zgodi, da želimo izjavo govorca skrajšati, tako da iz nje izrežemo kakšen nepomemben del. Če reza v tem primeru ne prekrijemo, se zgodi preskok; govorec, ki je še prej na primer gledal v levo, sedaj kar naenkrat gleda v desno. To gledalec zazna kot motečo napako, zato je pomembno, da imamo dovolj slikovnega materiala, da z njim takšen rez prekrijemo.
.

Perspektiva

Perspektiva oziroma v žargonu rakurz poleg planov sodi med najpomembnejše elemente, ki jih moramo upoštevati pri kadriranju. Poleg estetskega ima perspektiva tudi izjemno močan psihološki vpliv na dojemanje upodobljene osebe ali predmeta.

Spodnji rakurz pomeni, da se kamera nahaja pod navidezno vodoravno osjo objekta, ki ga snemamo. Povedano po domače, gre za „snemanje od spodaj“ ali za snemanje iz žabje perspektive. Če snemamo iz spodnjega rakurza, poudarjamo veličino, nadmoč upodobljene osebe ali predmeta. Oseba, posneta „od spodaj“ deluje ne le fizično, temveč tudi psihološko večja in spoštovana. Slavna Hitlerjeva režiserka Leni Riefenstahl je velikega vodjo Tretjega Rajha vedno snemala iz spodnjega rakurza, s čimer je v svojih propagandnih filmih še dodatno poudarjala njegovo moč, oblast in karizmo.

Srednji rakurz je psihološko nevtralen, saj snemamo iz enake višine; z osebo smo si „iz oči v oči“. Na srednji rakurz moramo paziti pri snemanju otrok in malih živali. Če snemamo iz perspektive odraslega, otroka avtomatično pomanjšamo, postavimo v podrejen in manjvreden položaj. Kadar snemamo otroke in male živali zato vedno velja, da počepnemo ali se sklonimo na njihovo višino, da jih prikažemo v psihološko nevtralni perspektivi.

Zgornji rakurz pomeni, da se kamera nahaja nad osebo ali objektom, ki ga snemamo. Gre za „snemanje od zgoraj“, kjer osebo fizično in psihološko pomanjšamo. Ko na osebo gledamo z vrha, sporočamo, da je nebogljena ali izgubljena, šibka in v podrejenem položaju, prestrašena, neverodostojna, morda celo revna.
.

Filmska os

Filmska os ali v žargonu „rampa“ je eden najzahtevnejših elementov snemanja. Celo največji režiserji in snemalci včasih naredijo napako in nevede preskočijo filmsko os, kar nato običajno opazijo šele pri montaži.

Koncept filmske osi je najlažje razložiti na primeru nogometne tekme. Pri snemanju le-te morajo biti vse kamere na isti strani stadiona. Le tako bo moštvo A za gledalca v istem polčasu vedno igralo na levi, moštvo B pa na desni gol. Če bi imeli kamere na obeh straneh stadiona, bi bil gledalec pred televizijskim zaslonom zmeden. Zdelo bi se mu, da moštvo A v istem polčasu enkrat igra na levi, drugič pa na desni gol, odvisno od tega katero kamero bi izbral režiser televizijskega prenosa.

Podobno kot pri nogometni tekmi (ali pa košarki, rokometu, hokeju, ipd.), velja tudi pri snemanju ljudi in predmetov. Če prečkamo navidezno filmsko os, se bo oseba ki je bila prej na levi, kar naenkrat znašla na desni. To gledalca zmede in povzroči izgubo občutka za filmski prostor.

Ne glede na to, filmsko os lahko preskočimo, če to storimo na način, da gledalcu jasno sporočimo, da bo oseba, ki je bila prej na levi odslej na desni. To lahko na primer storimo tako, da kamero „peljemo čez os“, da s kamero zakrožimo okrog osebe, vse dokler ne pridemo na drugo stran filmske osi. Gledalec bo sedaj vedel, da se je njegovo navidezno mesto opazovanja premaknilo na drugo stran. Obstajajo tudi drugi načini t.i. dovoljenega preskakovanja filmske osi, a so zapletenejši, nekateri zahtevajo tudi drago snemalno opremo (npr. žerjav).

.
Zlati rez

Pravilo zlatega reza, ki ima pomembno vlogo v fotografiji, kaže upoštevati tudi pri snemanju z video kamero. Čeprav je zaradi dinamike, ki jo ima video v primerjavi s fotografijo, težje dosledno upoštevati zlati rez, se velja potruditi, saj bodo (zlasti statični) posnetki bolj estetski in za gledalca všečnejši. Predvsem pri snemanju govornikov se izogibamo postavitvi osebe v sredino kadra, enako velja za ostale bolj ali manj statične kadre.
.

Prostor v smeri gledanja

Pri snemanju ljudi vedno kadriramo tako, da osebi pustimo dovolj prostora v smeri kamor gleda. Če je na primer oseba obrnjena rahlo v levo, ji na levi strani pustimo več prostora kot na desni. Bolj kot je oseba obrnjena v eno smer, več prostora ji moramo pustiti v smeri njenega pogleda.
.

Horizont

Ena od stvari, na katere smo pri snemanju večinoma redko pozorni, je poravnanost slike s horizontom. Če slika „visi“ v levo ali desno zna biti za gledalca moteče, še posebej če je na posnetku viden horizont ali kakšna druga vodoravna linija (npr. raven ravnik, ravna cesta, ipd.). Še posebej pa moramo biti na vodoravnost kamere pozorni pri snemanju s stativa. Če kamera ni v vodoravnem položaju, se med zasuki pojavi t.i. plavanje, saj vrtenje okrog navpične osi ne poteka vseskozi v isti ravnini. Zato je večina stativov opremljena z vodno tehtnico, ki nam pomaga nastaviti vodoraven položaj kamere. Pri cenejših izvedbah si moramo pomagati z nastavljanjem dolžine nog stojala, dražji modeli pa imajo poseben sistem za izravnavo, kjer premikamo zgolj glavo stativa.
.

Globina ostrine

Globina ostrine je tehnična lastnost objektiva, zato bi na morda bolj sodila v članek o tehničnih osnovah snemanja . A ker ima pomemben vpliv na sliko, jo obravnavamo tukaj.

Na globino ostrine vplivata dva parametra – goriščna razdalja in odprtost zaslonke. Večja goriščna razdalja in bolj odprta zaslonka prinašata manjšo globinsko ostrino. Pri kratkih goriščnih razdalji in vsaj nekoliko priprti zaslonki bodo ostri vsi predmeti, ne glede na to koliko so oddaljeni od kamere.

Bolj kot bomo z zoomom približali določen motiv in odprli zaslonko, manjša bo globinska ostrina. To pomeni, da bo na primer oseba v ospredju ostra (če bomo izostrili nanjo), vsi objekti v dovolj oddaljenem ozadju pa bodo neostri oziroma zamegljeni. Takšen učinek je pogosto zaželen, saj s tem osebo (ali predmet) izluščimo iz ozadja, jo poudarimo. Nasprotno, če želimo ostro tako osebo kot tudi ozadje, izberemo krajšo goriščno razdaljo in/ali bolj pripremo zaslonko (če svetlobni pogoji to dopuščajo).
.

Izogibanje motečim elementom

Motečim elementom v ozadju se torej lahko izognemo z manjšo globinsko ostrino, a vedno te rešitve vendarle ne moremo uporabiti. Nenazadnje se moramo izogibati vsem motečim elementom, ki bi odvračali gledalčevo pozornost, ne le tistim v ozadju. Tako moramo paziti, da ljudem ne „rastejo veje iz glave“, da se izogibamo kričečim barvam v ozadju, vpadljivim napisom ali nemara tudi zanimivejšemu dogajanju. Če snemamo intervju, bo dogajanje v ozadju za gledalca prej moteče kot pa zanimivo, saj bo odvračalo pozornost od intervjuvanca.
.

Zvok je 90 odstotkov vsega kar vidimo

Znan pregovor tonskih mojstrov pravi, da je zvok 90 odstotkov vsega kar vidimo. Zato je pomembno, da pri snemanju pazimo ne le na sliko, temveč tudi na zvok. Preko slušalk spremljamo njegovo jakost in jo (če kamera to omogoča) po potrebi prilagajamo.

H kakovostnemu zvoku lahko največ prispeva dober ter pravilno postavljen in usmerjen mikrofon. Pri tem velja, da univerzalnega mikrofona ni; za vsak namen oziroma način snemanja potrebujemo temu primeren mikrofon. Za intervju ali govor bo tako najprimernejši kravatni (t.i. bubica) ali rahlo usmerjen namizni mikrofon, medtem ko bomo za snemanje oddaljenih zvokov potrebovali močno usmerjen mikrofon. Za snemanje petja bomo potrebovali pevski mikrofon, za snemanje zvokov iz narave pa najbrž čim bolj občutljiv stereo mikrofon.

V kamero vgrajen mikrofon naj bo za vsakega resnejšega ljubitelja le izhod v sili. Z njim bomo namreč izjemno težko posneli kakovosten zvok; če nič drugega, bomo poleg želenega zvoka posneli vsaj še brnenje motorja kamere ter šume, ki nastanejo ob rokovanju z njo.
.

Zaključek

Tokrat smo podali nekaj osnovnih pravil in nasvetov glede vizualne plati snemanja z video kamero. A četudi pravila obstajajo, to ne pomeni, da jih ne smemo kršiti. Včasih lahko prav z drugačnim, kreativnim pristopom napravimo edinstvene posnetke, ki bodo navdušili naše gledalce.

Aljaž Marn

(Prvič objavljeno v DNE, 10.10.2007)

Sorodne objave

« Osnove snemanja z video kamero | Osnove video montaže »

Povej svoje mnenje!