1. Laserski tiskalnik Samsung ML-1520 (15 EUR)

2. GSM/GPRS/WiFi PCMCIA kartica SonyEricsson GC-97 (PRODANO)

3. PC P3 1GHz, 256MB RAM, 40GB HDD, unikatno majhno leseno ohišje - idealen za router, fileserver, download mašino,… trenutno nameščen Ubuntu Linux - slika1, slika2 (35 EUR)

4. Logitech Ultra Flat Keyboard, USB, skoraj kot nova (5 EUR)

5. Računalniški ventilator 4cm, tih, nerabljen (2 EUR)

Če bi kdo kaj od naštetega imel, naj mi prosim pošlje sporočilo. Cene niso dokončne in se da še kaj dogovoriti, če bi kdo vzel več stvari. Prevzem je v Ljubljani, manjše stvari pošljem tudi po pošti na stroške kupca. Prodajam po načelu “kdor prvi pride, prvi melje”.

Pa vendar, danes sem se jim dodobra posvetil in bil fasciniran. Ne zaradi tehničnih lastnosti in niti glede kakovosti slike - od 7 oziroma 8 milijonov točk kaj drugega kot magnezijeve tablete nad 100 ISO pač ne moremo pričakovati - ampak zaradi njihove cene. Coolpix L16 stane okrog 90 evrov, Coolpix L18 nekaj malega več kot 100. In potem ju primerjam z mojim prvim digitalcem, Canon Ixus V2, za katerega sem konec leta 2002 dal malo manj kot takratnih 100 jurjev oziroma današnjih 400 evrov. Človek se zamisli, kako se je v petih letih in pol razvil trg digitalne fotografije.

Kot v članku za britanski Guardian ugotavlja varnostni strokovnjak Bruce Schneier, je preganjanje fotografov posledica občutka, ki ga pri ljudeh ustvarjajo množični mediji. Ljudje so namreč zaradi podob v medijih prepričani, da teroristi svoje cilje napadov najprej fotografirajo. Čeprav teroristi, ki so izvedli napad na newyorška dvojčka niso ničesar fotografirali, prav tako fotografij niso našli pri londonskih in madridskih napadalcih ter niti pri palestinskih samomorilskih napadalcih. Pa tudi – zakaj bi teroristi sploh fotografirali, če lahko fotografijo praktično vsakega objekta najdejo na svetovnem spletu?

Schneier ugotavlja, da gre za čisti psiholoki problem. Teroristi, ki fotografirajo tarče svojega napada so del vsakega boljšega filma. Tako se je v podzavest ljudi vtihotapila ideja, da je oseba, ki fotografira strateško pomemben objekt lahko terorist. Žal so se takšnega razmišljanja nalezli tudi ljudje na najvišjih položajih, hkrati pa takšno psihotično stanje izkoriščajo tudi za ustvarjanje varnostnega teatra. O slednjem govorimo takrat, ko se določeni ukrepi izvajajo samo zato, da bi se v javnosti ustvaril vtis, da odgovorni delajo vse kar je v njihovi moči, da bi zagotovili varnost ljudi. Čeprav vsi ti ukrepi morebitnega terorističnega napada ne morejo preprečiti. Gre torej za ustvarjanje lažnega občutka varnosti, ki z realnostjo nima nič skupnega.

V državah z daljšo demokratično tradicijo se fotografi borijo za svoje pravice. V Veliki Britaniji se je z vprašanjem preganjanja amaterskih fotografov ukvarjal celo parlament, tamkajšnja policija pa se je v več primerih morala opravičiti zaradi prekoračitve pooblastil. Kaj pa pri nas? Dokler bo večina samo prikimavala, češ »ablast« ima vedno prav ali kvečjemu izlila žolč na kakšnem spletnem forumu, do takrat si ne moremo obetati, da bi odgovorni svoje podrejene poučili o tem, da v skladu s slovensko zakonodajo ne morejo in ne smejo omejevati fotografiranja na javnem kraju.

Video montaža je nizanje sličic, da bi nato z gibljivo sliko pripovedovali zgodbo. Sodobni računalniški programi so video montažo zelo poenostavili in približali širokim množicam. Pravilneje bi sicer bilo reči, da so poenostavili njeno tehnološko plat in omogočili nekatere montažne prijeme, ki v obdobju pred digitalizacijo niso bili možni. Kajti temeljna pravila pripovedovanja zgodbe s pomočjo 24-ih (oziroma 25-ih če govorimo o videu) sličic na sekundo so stara že več desetletij. Montaža je po eni strani obrt, a po drugi strani zahteva mnogo več od golih tehničnih znanj.

Razmišljajmo v filmskem jeziku!

Videoposnetki z družinsko tematiko ali tisti, nastali na potovanju, so nedvomno zanimivi za tistega, ki jih je posnel. Če bi sorodnikom in prijateljem kazali vse, kar ste posneli na poletnih počitnicah, bi se dnevna soba utegnila kmalu spremeniti v spalnico. Kajti nihče razen vas, ki boste ob ogledu neobdelanih posnetkov podoživljali zanimive trenutke počitnic, ne bo kaj dolgo zdržal ob gledanju „surovih“ kadrov. Zato je pomembno, da posnetke pred tem uredimo v smiselno in gledljivo celoto – lotimo se torej video montaže.

Montaža je za mnoge tehnično opravilo. Kar deloma drži, a vendar je potrebno dodati, da je izvirna ideja pomembnejša od tega, kateri montažni program bomo uporabili. Na trgu namreč obstoja kopica računalniških programov za nelinearno video montažo; vse od preprostega in brezplačnega Windows Movie Makerja, pa do zahtevnega in dokaj dragega Avid Xpress Pro, namenjenega produkcijskim in televizijskim hišam. Tukaj so še programi za operacijski sistem Linux, kot na primer enostavnejši Kino ali naprednejša in zahtevnejša Cinelerra ter iMovie in Final Cut Pro za Applov OS X.

Ne glede na to, kateri program in na kateri platformi bomo uporabili, je priporočljivo, da si že pred začetkom montaže zamislimo, kako naj bi bil videti končni izdelek. S tem se izognemo nevarnosti uporabe pretiranega števila efektov in prelivov, ki bi jih sicer uporabili samo zato, ker obstajajo, izdelek pa bi na koncu dajal vtis cenenosti.

Zajem in pregled

Prvi korak video montaže je izrazito obrtniške narave. Posnetke z video kamere je potrebno prenesti na trdi disk računalnika, pri čemer se postopek zajema razlikuje glede na medij, na katerega kamera zapisuje sliko in zvok. Pri miniDV kamerah je slednja potrebno zajeti (ang. Capture) preko FireWire (tudi iLink ali IEEE 1394) vmesnika, pri čemer zajem poteka v realnem času. Ena ura posnetkov torej pomeni eno uro zajema in kar 13 gigabajtov podatkov na disku. Bistveno hitreje gre pri kamerah s trdim diskom ali tistih, ki sliko in zvok zapisujejo na SD spominske kartice, saj je hitrost prenosa podatkov podobna kot če bi kopirali datoteke s prenosnega diska. Posebna kategorija so DVD kamere. Tukaj včasih zadostuje kopiranje vsebine DVDja na trdi disk, v nekaterih primerih pa je potrebno DVD zapis pretvoriti v drug, montažnemu programu razumljiv format.

Še pred zajemom moramo pri večini montažnih programov vnesti nastavitve projekta. Pri tem je pomembno, da izberemo format v katerem snema naša kamera (PAL), format slike (4:3 ali 16:9 ter način zapisa slike (interlaced ali progressive).

Časovna koda (ang. Timecode) nam v video produkciji omogoča, da lahko natančno definiramo vsako posamezno sličico, ki sestavlja določen video posnetek. Beremo jo tako, kot prikazuje spodnja slika.

Časovna koda v standardiziranem SMTPE formatu. Vsako sekundo posnetka v PAL formatu sestavlja 25 sličic (ang. Frames).

Ko material zajamemo, ga v celoti pregledamo in po potrebi izpišemo časovne kode kadrov, ki jih nameravamo kasneje uporabiti. Pregled oziroma v žargonu logiranje se praviloma sicer opravi še pred zajemom. S tem privarčujemo nekaj prostora na disku, pa tudi čas, saj zajamemo le tisti material, ki ga bomo potrebovali pri montaži. A za domače uporabnike (vsaj dokler nimamo opravka z več urami materiala) je bolj priporočljivo vse posnetke najprej zajeti, saj imamo tako boljši pregled nad posnetim materialom.

Groba montaža

Ko se posneti material nahaja na trdem disku, se lahko lotimo kreativnega dela montaže. Tokrat z rezi ter nizanjem in razvrščanjem kadrov ustvarjamo zgodbo, ki bo posredovala želene informacije in hkrati pritegnila gledalca. V tej fazi sta pomembna občutek za pripovedovanje ter poznavanje vsaj osnovnih elementov filmskega jezika. Paziti je potrebno, da je zgodba tekoča ter v logičnem časovnem in krajevnem zaporedju. Čeprav časovna in krajevna linearnost nista nujni - poznamo namreč tudi tipe montaže, kjer s časovnimi in krajevnimi preskoki damo zgodbi poseben pečat – je za domače uporabnike vsaj na začetku priporočljivo, da se odločijo za linearno pripoved.

Večino opravil pri montaži izvajamo na tako imenovanem časovnem traku (ang. Timeline). Nanj nizamo kadre, zvočne sledi, prelive, prehode, grafike. Glede na montažni program ima časovni trak različno število stez, ki delujejo na principu prosojnic (ang. Layers). Slika, ki jo naložimo na višjo stezo, prekrije sliko na nižji stezi. S tem lahko ustvarimo tudi sliko v sliki, prelive, izmenjevanje dveh slik, ipd.

Drug pomemben element uporabniškega vmesnika montažnega programa je tako imenovani koš (ang. Bin), v katerega uvozimo vse video, grafične in zvočne datoteke, ki jih bomo uporabili pri montaži. Tukaj sta nato običajno še okno za predogled z orodji za določanje dolžine kadrov (t.i. Preview monitor) ter okno za ogled izhodnega, montiranega materiala (t.i. Output monitor).

Tako je videti osnovni uporabniški vmesnik v profesionalnem programu Adobe Premiere Pro. Levo zgoraj je koš, sledita preview monitor in output monitor, spodaj je paleta z orodji in časovni trak.

Fina montaža in zvok

Po opravljeni grobi montaži – nizanju kadrov v zgodbo – sledi fina montaža, kjer dodajamo prelive, efekte, grafike ter uredimo zvok. Za prelive, efekte in grafične elemente večinoma velja pravilo ‘manj je več’. Uporabimo jih le tam in v tolikšnem obsegu, kot je to nujno potrebno, da pri gledalcu dosežemo želen učinek. Z nekritično uporabo vseh dodatkov, ki jih ponuja montažni program, bo končni izdelek deloval izjemno amatersko in ceneno.

Obdelavo zvoka bi zlahka označili kot posebno poglavje pri montaži. Znan režiser je nekoč dejal, da zvok predstavlja 70 odstotkov vsega kar vidimo. Zato mu je potrebno posvetiti posebno pozornost, kajti ob še tako dobri montaži slike, bo končni izdelek kaj klavrn, če ne bomo poskrbeli za ustrezno zvokovno obdelavo. Zvokom, ki jih je zabeležila kamera, je potrebno nastaviti primerno glasnost, hkrati pa lahko dodajamo še nove zvoke. Običajno sta to glasbena podlaga ter dodaten komentar, v žargonu imenovan off.

Izvoz ali izdelava DVDja

Ko smo z izdelkom zadovoljni – za dobro montažo lahko porabimo več ur ali celo več dni – pot do končnega izdelka še ni končana. Zmontiran material je potrebno še izvoziti v format, primeren za predvajanje na televiziji ali distribucijo prek spleta. Za televizijsko predvajanje bomo tako najverjetneje izbrali DV, MPEG2 ali DVD format, za spletno distribucijo pa denimo DivX, WMV, QuickTime, ali celo Flash Video (FLV).

Zaključek

Urejanje video posnetkov utegne biti dolgotrajno in za začetnika zahtevno opravilo. A vsi izbruhi jeze, ko je šlo kaj narobe, ves trud in ves znoj so ponavadi kmalu pozabljeni, ko svoj kakovostno narejen video izdelek pokažemo javnosti - naj bodo to sorodniki, prijatelji ali pa spletna skupnost.

V tem članku smo se namenoma izognili navajanju rešitev posameznih montažnih programov. Na trgu jih je preveč, da bi lahko opisali potek dela v vsakem izmed njih. Podali pa smo opis postopka montaže, ki je enak ne glede na izbran program. Nenazadnje, računalniški program je zgolj orodje, ki nam pomaga uresničiti idejo. Brez te, montaža hitro postane sama sebi namen, zato je pomembno, da se je vselej lotimo s kreativnega vidika. S tem pa je velika verjetnost, da kmalu postane tudi užitek, zaradi katerega bomo mnoge popoldneve preživeli pred računalniškim zaslonom.

Aljaž Marn

(Prvič objavljeno v DNE, 17.10.2007)

Če za fotografijo pravimo, da pove več kot tisoč besed, potem lahko video posnetek pove več kot milijon besed. Ljudje na splošno verjamemo tistemu kar vidimo, zato sta film in televizija hitro postala medij manipulacije.

Video posnetek je vedno subjektiven, z njim vselej prikažemo tisto, kar smo mi, kot snemalec v določenem trenutku videli in želeli pokazati tudi drugim. Več snemalcev lahko isti dogodek vidi in posname na različne načine. Pri snemanju se je zato potrebno zavedati, da ima gibljiva slika mnogo večjo moč manipulacije kot fotografija. Ker ljudje bolj verjamejo gibljivi sliki, je kamera več kot le tehnični pripomoček. Je pripomoček, s katerim lahko vplivamo na mnenje množic, pripomoček zaradi katerega so se odločale vojne in pripomoček, ki je vplival na številne zgodovinsko pomembne odločitve. Snemanje je lahko tudi zabava, a s seboj vselej nosi vsaj kanček zahteve po odgovornosti snemalca. Neprimeren video posnetek, čeprav nastal izključno iz zabave, lahko nekomu uniči življenje ali sproži nepredvidljivo verigo reakcij. Etika snemalca ni zato nič manj pomembna kot njegove sposobnosti in nadarjenost.

Pri snemanju si moramo vedno prizadevati, da kar največ povemo že s samo sliko. Slednja je pravzaprav edina stvar, s katero lahko pritegnemo gledalca. Zato se moramo potruditi tako po tehnični, kot tudi po izrazni plati.
.

Filmski plani

Eden pomembnejših elementov vizualne plati videa so tako imenovani filmski plani. Povedo nam kolikšen delež slike zavzema naš glavni objekt zanimanja (oseba, žival, predmet).

Široki plan je najširši plan, uporabljamo ga predvsem, ko želimo določeno dogajanje, osebo ali predmet umestiti v prostor in čas, kar je za gledalca ena najpomembnejših informacij. Pogosto ga uporabljamo tudi za panoramske posnete narave ali mest. Začetni kadri so praviloma vedno posneti v širokem planu (t.i. establishing shots), razen če je naš namen, da gledalcu ne podamo informacij o prostoru dogajanja.

Total je že nekoliko ožji; z njim prikažemo celotno osebo od glave do pete, pri čemer nad glavo še vedno ostane nekaj prostora. Prikazuje torej glavni objekt zanimanja in njegovo bližnjo okolico. Pri njem je oseba, žival ali predmet že bolj poudarjen, čeprav je okolica še vedno pomembna.

Ameriški plan se že v celoti osredotoča na osebo. Kadriramo tako, da osebo režemo tik nad ali pod koleni. Ameriški plan izvira iz westernov, kjer so režiserji z njim želeli pokazati oborožitev osebe. Kljub temu, da je zlata doba filmov, ki prikazujejo življenje na ameriškem daljnem vzhodu že davno mimo, se je ta filmski plan obdržal vse do danes in postal dokaj priljubljen med režiserji vseh žanrov.

Srednji plan se osredotoča na zgornji del telesa. Kadriramo tako, da osebo režemo v predelu pasu in popka. Običajno ga uporabljamo tudi za snemanje stoječih govorcev ter pri snemanju novinarskih izjav.

Bližnji srednji plan oziroma doprsni plan kadriramo tako, da osebo režemo v višini prsi oziroma tik pod njimi. Primeren je tudi za snemanje sedečih oseb, če v kader ne želimo dobiti mize ali stola.

Bližnji plan je še nekoliko ožji in vsebuje le glavo in ramena osebe. Uporabimo ga lahko med drugim tudi kadar želimo prikazati človekov obraz pri čemer še vedno ohranimo relativno distanco do njegove osebnosti in čustev.

Veliki plan se omejuje na človekov obraz. Kadriramo tako, da osebo režemo v predelu vratu. Z njim že natančno prikazujemo obrazno mimiko, zato ga uporabimo zlasti kadar želimo poudariti človekovo osebnost.

Detajl prikazuje le del človekovega obraza. Z njim na primer poudarimo oči ali usta. Običajno kadriramo tako, da v višini čela ter tik nad brado. Detajl še bolj kot veliki plan poudarja človekovo osebnost, njegovo čustveno stanje ter videz obraza. Uporabimo ga tudi, kadar želimo upodobiti katerikoli drug del telesa (npr. dlan) in poudariti določeno lastnost ali aktivnost.

Delitev na plane mora režiserju in snemalcu služiti predvsem kot pomoč pri kadriranju. Nesmiselno bi se jih bilo držati kot pijanec plota, saj je nanje potrebno gledati z vidika celote oziroma z vidika sosledja ter izmenjave kadrov in planov. Sodobna snemalna tehnika je omogočila, da z zoomom in premiki kamere v enem kadru zamenjamo več planov, s čimer je sama definicija le-teh postala še ohlapnejša. Poleg tega obstajajo različna poimenovanja planov; v tem prispevku smo se držali tistega, ki je najbolj uveljavljen v slovenskem prostoru.

Pri snemanju se moramo potruditi, da isto osebo ali objekt posnamemo iz čim več različnih planov. Tako bomo imeli dovolj materiala za kasnejšo montažo ter za prekrivanje rezov. Nihče si ne želi več kot 15 sekund gledati isto osebo v enakem planu.

Četudi snemamo govorca, na koncu vedno napravimo nekaj detajlov kretenj njegovih rok, posnamemo poslušalce (t.i. kontraplan), prostor ter zanimive detajle v prostoru. Takšni posnetki nam služijo za pokrivanje daljših izjav ali za prekrivanje rezov. Večkrat se namreč zgodi, da želimo izjavo govorca skrajšati, tako da iz nje izrežemo kakšen nepomemben del. Če reza v tem primeru ne prekrijemo, se zgodi preskok; govorec, ki je še prej na primer gledal v levo, sedaj kar naenkrat gleda v desno. To gledalec zazna kot motečo napako, zato je pomembno, da imamo dovolj slikovnega materiala, da z njim takšen rez prekrijemo.
.

Perspektiva

Perspektiva oziroma v žargonu rakurz poleg planov sodi med najpomembnejše elemente, ki jih moramo upoštevati pri kadriranju. Poleg estetskega ima perspektiva tudi izjemno močan psihološki vpliv na dojemanje upodobljene osebe ali predmeta.

Spodnji rakurz pomeni, da se kamera nahaja pod navidezno vodoravno osjo objekta, ki ga snemamo. Povedano po domače, gre za „snemanje od spodaj“ ali za snemanje iz žabje perspektive. Če snemamo iz spodnjega rakurza, poudarjamo veličino, nadmoč upodobljene osebe ali predmeta. Oseba, posneta „od spodaj“ deluje ne le fizično, temveč tudi psihološko večja in spoštovana. Slavna Hitlerjeva režiserka Leni Riefenstahl je velikega vodjo Tretjega Rajha vedno snemala iz spodnjega rakurza, s čimer je v svojih propagandnih filmih še dodatno poudarjala njegovo moč, oblast in karizmo.

Srednji rakurz je psihološko nevtralen, saj snemamo iz enake višine; z osebo smo si „iz oči v oči“. Na srednji rakurz moramo paziti pri snemanju otrok in malih živali. Če snemamo iz perspektive odraslega, otroka avtomatično pomanjšamo, postavimo v podrejen in manjvreden položaj. Kadar snemamo otroke in male živali zato vedno velja, da počepnemo ali se sklonimo na njihovo višino, da jih prikažemo v psihološko nevtralni perspektivi.

Zgornji rakurz pomeni, da se kamera nahaja nad osebo ali objektom, ki ga snemamo. Gre za „snemanje od zgoraj“, kjer osebo fizično in psihološko pomanjšamo. Ko na osebo gledamo z vrha, sporočamo, da je nebogljena ali izgubljena, šibka in v podrejenem položaju, prestrašena, neverodostojna, morda celo revna.
.

Filmska os

Filmska os ali v žargonu „rampa“ je eden najzahtevnejših elementov snemanja. Celo največji režiserji in snemalci včasih naredijo napako in nevede preskočijo filmsko os, kar nato običajno opazijo šele pri montaži.

Koncept filmske osi je najlažje razložiti na primeru nogometne tekme. Pri snemanju le-te morajo biti vse kamere na isti strani stadiona. Le tako bo moštvo A za gledalca v istem polčasu vedno igralo na levi, moštvo B pa na desni gol. Če bi imeli kamere na obeh straneh stadiona, bi bil gledalec pred televizijskim zaslonom zmeden. Zdelo bi se mu, da moštvo A v istem polčasu enkrat igra na levi, drugič pa na desni gol, odvisno od tega katero kamero bi izbral režiser televizijskega prenosa.

Podobno kot pri nogometni tekmi (ali pa košarki, rokometu, hokeju, ipd.), velja tudi pri snemanju ljudi in predmetov. Če prečkamo navidezno filmsko os, se bo oseba ki je bila prej na levi, kar naenkrat znašla na desni. To gledalca zmede in povzroči izgubo občutka za filmski prostor.

Ne glede na to, filmsko os lahko preskočimo, če to storimo na način, da gledalcu jasno sporočimo, da bo oseba, ki je bila prej na levi odslej na desni. To lahko na primer storimo tako, da kamero „peljemo čez os“, da s kamero zakrožimo okrog osebe, vse dokler ne pridemo na drugo stran filmske osi. Gledalec bo sedaj vedel, da se je njegovo navidezno mesto opazovanja premaknilo na drugo stran. Obstajajo tudi drugi načini t.i. dovoljenega preskakovanja filmske osi, a so zapletenejši, nekateri zahtevajo tudi drago snemalno opremo (npr. žerjav).

.
Zlati rez

Pravilo zlatega reza, ki ima pomembno vlogo v fotografiji, kaže upoštevati tudi pri snemanju z video kamero. Čeprav je zaradi dinamike, ki jo ima video v primerjavi s fotografijo, težje dosledno upoštevati zlati rez, se velja potruditi, saj bodo (zlasti statični) posnetki bolj estetski in za gledalca všečnejši. Predvsem pri snemanju govornikov se izogibamo postavitvi osebe v sredino kadra, enako velja za ostale bolj ali manj statične kadre.
.

Prostor v smeri gledanja

Pri snemanju ljudi vedno kadriramo tako, da osebi pustimo dovolj prostora v smeri kamor gleda. Če je na primer oseba obrnjena rahlo v levo, ji na levi strani pustimo več prostora kot na desni. Bolj kot je oseba obrnjena v eno smer, več prostora ji moramo pustiti v smeri njenega pogleda.
.

Horizont

Ena od stvari, na katere smo pri snemanju večinoma redko pozorni, je poravnanost slike s horizontom. Če slika „visi“ v levo ali desno zna biti za gledalca moteče, še posebej če je na posnetku viden horizont ali kakšna druga vodoravna linija (npr. raven ravnik, ravna cesta, ipd.). Še posebej pa moramo biti na vodoravnost kamere pozorni pri snemanju s stativa. Če kamera ni v vodoravnem položaju, se med zasuki pojavi t.i. plavanje, saj vrtenje okrog navpične osi ne poteka vseskozi v isti ravnini. Zato je večina stativov opremljena z vodno tehtnico, ki nam pomaga nastaviti vodoraven položaj kamere. Pri cenejših izvedbah si moramo pomagati z nastavljanjem dolžine nog stojala, dražji modeli pa imajo poseben sistem za izravnavo, kjer premikamo zgolj glavo stativa.
.

Globina ostrine

Globina ostrine je tehnična lastnost objektiva, zato bi na morda bolj sodila v članek o tehničnih osnovah snemanja . A ker ima pomemben vpliv na sliko, jo obravnavamo tukaj.

Na globino ostrine vplivata dva parametra – goriščna razdalja in odprtost zaslonke. Večja goriščna razdalja in bolj odprta zaslonka prinašata manjšo globinsko ostrino. Pri kratkih goriščnih razdalji in vsaj nekoliko priprti zaslonki bodo ostri vsi predmeti, ne glede na to koliko so oddaljeni od kamere.

Bolj kot bomo z zoomom približali določen motiv in odprli zaslonko, manjša bo globinska ostrina. To pomeni, da bo na primer oseba v ospredju ostra (če bomo izostrili nanjo), vsi objekti v dovolj oddaljenem ozadju pa bodo neostri oziroma zamegljeni. Takšen učinek je pogosto zaželen, saj s tem osebo (ali predmet) izluščimo iz ozadja, jo poudarimo. Nasprotno, če želimo ostro tako osebo kot tudi ozadje, izberemo krajšo goriščno razdaljo in/ali bolj pripremo zaslonko (če svetlobni pogoji to dopuščajo).
.

Izogibanje motečim elementom

Motečim elementom v ozadju se torej lahko izognemo z manjšo globinsko ostrino, a vedno te rešitve vendarle ne moremo uporabiti. Nenazadnje se moramo izogibati vsem motečim elementom, ki bi odvračali gledalčevo pozornost, ne le tistim v ozadju. Tako moramo paziti, da ljudem ne „rastejo veje iz glave“, da se izogibamo kričečim barvam v ozadju, vpadljivim napisom ali nemara tudi zanimivejšemu dogajanju. Če snemamo intervju, bo dogajanje v ozadju za gledalca prej moteče kot pa zanimivo, saj bo odvračalo pozornost od intervjuvanca.
.

Zvok je 90 odstotkov vsega kar vidimo

Znan pregovor tonskih mojstrov pravi, da je zvok 90 odstotkov vsega kar vidimo. Zato je pomembno, da pri snemanju pazimo ne le na sliko, temveč tudi na zvok. Preko slušalk spremljamo njegovo jakost in jo (če kamera to omogoča) po potrebi prilagajamo.

H kakovostnemu zvoku lahko največ prispeva dober ter pravilno postavljen in usmerjen mikrofon. Pri tem velja, da univerzalnega mikrofona ni; za vsak namen oziroma način snemanja potrebujemo temu primeren mikrofon. Za intervju ali govor bo tako najprimernejši kravatni (t.i. bubica) ali rahlo usmerjen namizni mikrofon, medtem ko bomo za snemanje oddaljenih zvokov potrebovali močno usmerjen mikrofon. Za snemanje petja bomo potrebovali pevski mikrofon, za snemanje zvokov iz narave pa najbrž čim bolj občutljiv stereo mikrofon.

V kamero vgrajen mikrofon naj bo za vsakega resnejšega ljubitelja le izhod v sili. Z njim bomo namreč izjemno težko posneli kakovosten zvok; če nič drugega, bomo poleg želenega zvoka posneli vsaj še brnenje motorja kamere ter šume, ki nastanejo ob rokovanju z njo.
.

Zaključek

Tokrat smo podali nekaj osnovnih pravil in nasvetov glede vizualne plati snemanja z video kamero. A četudi pravila obstajajo, to ne pomeni, da jih ne smemo kršiti. Včasih lahko prav z drugačnim, kreativnim pristopom napravimo edinstvene posnetke, ki bodo navdušili naše gledalce.

Aljaž Marn

(Prvič objavljeno v DNE, 10.10.2007)

Na prvi pogled se zdi, da je držanje kamere nekaj samo po sebi umevnega. A vendar lahko pogosto vidimo ljubiteljske snemalce, ki s kamero dobesedno opletajo naokoli, ko želijo v objektiv ujeti želeni kader. Pravilno držanje kamere je pomembno tudi zato, ker lahko na ta način zmanjšamo tresljaje ali ublažimo udarce, ki nastajajo ob premikih in hoji. Nič ni hujšega kot gledati posnetke polne tresljajev, nenadnih hitrih premikov ali visečih horizontov.

Prvo pravilo je, da kamero običajno držimo tako, kot je predvidel proizvajalec. Desno roko vtaknemo pod pašček, ki ga nastavimo tako, da se prilega roki. Preohlapen ne bo opravljal svoje naloge, pretesen nas bo kmalu začel tiščati. V takšni poziciji (pri večini amaterskih kamer) s palcem upravljamo s tipko za snemanje, kazalec pa je v pripravljenosti za zoomiranje. Levo roko uporabimo za upravljanje z nastavitvami med samim snemanjem, obvezno pa jo uporabimo tudi kot dodatno podporo za kamero.

Način, kot ga je predvidel proizvajalec, seveda ni edini možni način držanja kamere. Če želimo na primer snemati iz žabje perspektive (s tal) moramo kamero prijeti drugače. Z levo dlanjo jo zagrabimo od spodaj in s strani, desna pa nam v tem primeru služi zgolj za upravljanje. Držanje kamere od spodaj je v nekaterih primerih celo v pomoč pri dodatni stabilizaciji. Nižje kot je težišče kamere, lažje jo bomo umirili in preprečili neželene tresljaje.

Snemanje iz roke zna biti utrujajoče, pa tudi uporaba daljših goriščnih razdalj je zaradi tresljajev nemogoča. Tukaj se izkažejo stojala oziroma pravilneje stativi, ki nudijo trdno podporo za kamero ter omogočajo enakomerne zasuke in nagibe. A medtem ko zahtevnejši ljubitelj ne bo mogel brez njega, bo družinskemu in popotnemu snemalcu zaradi svoje velikosti in teže večinoma le v napoto. Zato je za slednjega priporočljivo, da se izuri v čim mirnejšem držanju kamere v roki ter pri izkoriščanju ‘naravnih’ danosti. Če je le mogoče, se s telesom ali kamero med snemanjem naslonimo na trden objekt. Tako bomo zmanjšali tresljaje, ki izvirajo iz premikov telesa. Kamero lahko tudi položimo na trdno površino ali pod njo postavimo torbo oziroma nahrbtnik. Možnosti je veliko, vse pa je odvisno od naše domišljije ter iznajdljivosti.
.

Avtomatika ali ročne nastavitve

Različni modeli video kamer ponujajo različne možnosti glede ročnih nastavitev parametrov snemanja. Nekateri omogočajo več, drugi manj posegov uporabnika v delovanje. Kot smo zapisali že v vodiču za nakup kamere, avtomatika v običajnih, neproblematičnih svetlobnih pogojih ponavadi zadostuje. A čim želimo nekaj več, čim želimo delovati v zahtevnejših okoljih, se ročne nastavitve pokažejo za neizogibne. Zato si bomo v nadaljevanju ogledali najpomembnejše nastavitve, na katere lahko pri nekaterih kamerah vplivamo tudi sami, pri drugih pa smo jih prisiljeni prepustiti avtomatiki.

Zaslonka (aperture) uravnava količino svetlobe, ki pade na slikovno tipalo. Pri video kamerah je to glavno sredstvo za uravnavanje svetlosti slike. Če želimo svetlejšo sliko, zaslonko bolj odpremo (nižja vrednost, npr. f/2.8), za temnejšo sliko pa je potrebno zaslonko zapirati (višja vrednost, npr. f/16). Zlasti pri cenejših modelih kamer se proizvajalci pogosto odločajo za drugačno označevanje. Stopnjo odprtosti zaslonke označujejo z oznako EV (Exposure Value), kjer s premikom na pozitivno stran lestvice sliko posvetlimo, s premikom na negativno stran lestvice pa potemnimo.

Zaklop (shutter) uravnava dolžino ekspozicije vsake od 25 sličic, ki jih kamera posname v eni sekundi. Običajno je ta vrednost nastavljena na petdesetinko (1/50) sekunde, kar ustreza petindvajsetim sličicam oziroma petdesetim polsličicam v sekundi. Krajši čas od 1/50 prinese manj tekoče gibanje, daljši čas pa napravi objekte v gibanju bolj zabrisane. S hitrostjo zaklopa tudi lahko uravnavamo svetlost slike, vendar se tega redkeje poslužujemo ravno zaradi zgoraj opisanih pojavov. Običajno se za nižje hitrosti zaklopa (če kamera to omogoča) odločimo, če želimo doseči poseben učinek ali v primeru izjemno majhne količine svetlobe, ko na noben drug način ne moremo dobiti svetlejše slike. Nekatere cenejše kamere ne ponujajo možnosti ročne nastavitve dolžine ekspozicije.

Pri hitrostih zaklopa nižjih od 1/50 objekti v gibanju postanejo zabrisani.

Ojačanje signala (gain) ima podobno lastnost kot ISO vrednost pri fotografskih aparatih. S to funkcijo nastavljamo jakost ojačitve signala iz slikovnega tipala oziroma laično povedano, zmanjšujemo ali povečujemo njegovo občutljivost. Stopnja ojačanja signala se v video svetu označuje z decibeli (0 dB pomeni neojačan signal). Če z maksimalnim odprtjem zaslonke še vedno ne dobimo zadosti svetle slike, povečamo ojačanje signala na 3, 6, 9 ali več decibelov. Posledica tega je zrnata slika, zato ojačanje signala uporabimo le tedaj, ko ni druge možnosti - vključno s prižiganjem luči - da bi dobili svetlejšo sliko. Cenejše kamere običajno ne ponujajo možnosti ročne nastavitve ojačitve signala.

Ojačitev signala prinese zrnato sliko oziroma tako imenovani šum.

Ravnovesje beline (white balance) uporabimo za nastavitev barvne temperature slike. Kamera namreč sama ne zna določiti bele barve, zato ji moramo „povedati“, katera barva je bela, da bo ta tudi na sliki resnično bela. Avtomatika sicer lahko v določeni meri pravilno nastavi ravnovesje beline, da barve niso prehladne (modre) ali pretople (rumene, rdeče), a v zahtevnejših svetlobnih pogojih ali če želimo popolnoma natančno nastavitev ravnovesja beline, je potrebno poseči po ročnih nastavitvah. Amaterske kamere običajno poznajo nekaj prednastavljenih vrednosti (sončno, oblačno, žarnica, neonska žarnica, ipd.), večina pa jih omogoča tudi popolnoma ročno nastavitev. Slednjo opravimo tako, da pogled kamere usmerimo v bel list papirja ali belo steno ter z gumbom ali preko izbirnika potrdimo nastavitev. Ob tem je potrebno opozoriti, da nastavitev ravnovesja beline ustreza le toliko časa, dokler smo v istem prostoru oziroma dokler se svetlobni pogoji ne spremenijo. Že oblak, ki zakrije sonce, spremeni temperaturo barve – v kolikor smo ravnovesje beline nastavili ob soncu, bo oblak povzročil, da bodo barve na sliki naenkrat dobile hladnejši ton. Enako velja, če se denimo premaknemo v senco ali iz enega v drug prostor. Izkušeni snemalci vedo povedati, da je ravnovesje beline ena najpomembnejših stvari, na katero je treba vseskozi paziti in jo po potrebi prilagajati trenutnim svetlobnim razmeram.

Nastavitve tona so že davno izginile iz kamer amaterskega razreda. Najdemo jih lahko šele v nekaterih polprofesionalnih modelih, v kamerah namenjenih širokim množicam pa je nastavitev jakosti tona povsem v rokah elektronike. Pri nekaterih modelih sicer lahko vklopimo protivetrni filter in/ali znižamo občutljivost vgrajenega mikrofona. Slednje je koristno v zelo glasnih okoljih, na primer na koncertih, prometnih ulicah ali športnih tekmah.

Stabilizator slike je nadvse koristen pripomoček, ki ga najdemo v domala vsaki novi video kameri. V dražjih modelih je optični, medtem ko v kamerah nižjega razreda prevladuje elektronski. Optični se pri umirjanju slike bolje izkaže, a za povprečnega družinskega snemalca tudi elektronski zadovoljivo opravlja svojo nalogo. Pri skoraj vseh kamerah je stabilizator privzeto vklopljen, edina potreba po njegovem izklopu se pojavi, če uporabljamo stativ. Stabilizator namreč začetne premike (zasuke ali nagibe) kamere zazna kot tresenje, zato želi sliko umiriti. To pa se na posnetku opazi kot zatikanje na začetku premika.

Ostrenje je v večini primerov smiselno prepustiti avtomatiki, četudi kamera ponuja možnost ročnega ostrenja. Kajti na LCD zaslonu težko določimo, ali je nek predmet dovolj izostren. Koristno pa je ročno ostrenje uporabiti v naslednjih primerih:

• če je premalo svetlobe, da bi kamera lahko izostrila;
• če želimo izostriti enolično površino (npr. bel zid);
• če želimo izostriti površino, od katere se odbija svetloba (npr. steklena površina);
• če želimo izostriti nek zelo oddaljen predmet (npr. luno);
• oziroma v vseh primerih, ko kamera sama ne uspe izostriti motiva.

Včasih lahko namenoma želimo ustvariti neostre posnetke ali pa napraviti učinek prehoda od neostrega k ostremu ali obratno. V tem primeru brez ročnega ostrenja ne gre.
.

Zasuk, nagib, zoom

Pri snemanju s kamero velja pravilo izogibanja nenadnim hitrim zasukom, nagibom in pretirani uporabi zooma. Kot povsod, lahko kršenje tega pravila prinese zanimive učinke, a morajo biti ti premišljeni in načrtovani. V nadaljevanju bomo opisali osnovne premike, ki jih uporabljamo pri snemanju.

Zasuk (pan, v žargonu tudi švenk) imenujemo premik kamere levo ali desno okrog namišljene navpične osi. Da bi dosegli lepe, tekoče posnetke in si olajšali delo pri montaži, zasuke običajno posnamemo na sledeč način: na začetku najprej nekaj sekund statičnega posnetka - zasuk, ki mu na začetku postopoma povečujemo, na koncu pa postopoma zmanjšujemo hitrost - na koncu znova nekaj sekund statičnega posnetka.

Nagib (tilt) imenujemo premik kamere navzgor ali navzdol okrog namišljene vodoravne osi. Da bi dosegli lepe, tekoče posnetke in si olajšali delo pri montaži, nagibe običajno posnamemo na sledeč način: na začetku najprej nekaj sekund statičnega posnetka - nagib, ki mu na začetku postopoma povečujemo, na koncu pa postopoma zmanjšujemo hitrost - na koncu znova nekaj sekund statičnega posnetka.

Zoom pomeni približevanje (zoom-in) ali oddaljevanje (zoom-out) motiva zaradi skrajševanja ali podaljševanja goriščne razdalje objektiva. Ena najpogostejših napak začetnikov je njegova pretirana uporaba. Na splošno velja, da zoom med snemanjem uporabljamo čim redkeje, če že, pa to storimo skrajno pazljivo in z občutkom. Večina kamer ponuja spremenljivo hitrost zooma, kar nam omogoča izdelavo lepih, tekočih posnetkov. Zoomirati začnemo počasi, nato hitrost povečamo, zaključimo pa zopet s počasnim zoomom. Hitra, odrezana ustavitev zooma namreč za gledalca deluje moteče, razen če želimo s tem doseči poseben učinek.

Pri snemanju iz roke je potrebno upoštevati, da je daljša goriščna razdalja neodpustljiva do vsakršnega premika, celo vdiha snemalca. Vsak še tako majhen tresljaj se takoj pokaže kot tresoča slika, česar pa si nikakor ne želimo. Zato so daljše goriščne razdalje (20- ali večkratni zoom) uporabne le, če imamo kamero na stativu.
.

Zaključek

Snemanje z video kamero je obrt in umetnost. Uporaba nastavitev, ki jih kamera nudi, je izrazito obrtniške narave. V tokratnem članku smo podali nekaj osnovnih, bolj tehnično obarvanih napotkov, prihodnjič pa se bomo lotili še vizualnega dela.

Aljaž Marn

(Prvič objavljeno v DNE, 30.10.2007)

Prijatelji in znanci me večkrat vprašajo za nasvet katero video kamero se v določenem trenutku splača kupiti. A medtem ko se poštni nabiralniki šibijo pod težo reklamnih letakov tehničnih trgovin in ko iskanje po spletnih trgovinah izvrže nekaj deset ali celo sto modelov kamer, je odgovor še vedno sila preprost – izbrati se najbolj splača tisto, ki ustreza našim potrebam in pričakovanjem.

Na področju zabavne elektronike se dokaj pogosto zgodi, da se poceni nakup dolgoročno izkaže za precej dražjega. Osnovni in najcenejši model, ki je zadovoljeval naše potrebe prvih nekaj mesecev, lahko hitro prerastemo, in pojavi se želja ali celo potreba po dodatnih funkcijah, ki jih ponuja za razred ali dva dražja kamera. Če bi slednjo kupili že na začetku, bi torej na daljši rok dejansko prihranili. Zato je pomembno, da znamo pred nakupom natančno opredeliti svoje želje in potrebe.

V nadaljevanju si bomo pobliže ogledali nekatere najpomembnejše lastnosti video kamer. Z njihovim poznavanjem bo odločitev za nakup lažja, predvsem pa racionalna in v skladu z našimi željami in potrebami.

Nosilec za shranjevanje slike in zvoka

Trenutno se nahajamo v zanimivem prehodnem obdobju, ko so na trgu prisotni kar štirje različni tipi video kamer glede na nosilec za shranjevanje slike in zvoka.

MiniDV kaseta se je prvič pojavila pred več kot desetletjem in je danes še vedno najzanesljivejši nosilec slike in zvoka za amaterske in polprofesionalne video kamere. Njene prednosti so: preizkušena tehnologija, enostavno rokovanje, brezizguben zapis video signala v formatu DV, visoka obstojnost zapisa, relativno enostavno in poceni arhiviranje posnetkov ter vsesplošna razširjenost formata. Pomembna pozitivna lastnost kaset je tudi ta, da nam nikoli ne zmanjka prostora za zapis slike in zvoka, če nam le ne zmanjka kaset. A tudi v primeru, ko smo s seboj pozabili vzeti dodatne kasete, je problem hitro rešljiv, če je le v bližini kakšna trgovina ali bencinska črpalka. Seveda pa ima zapisovanje slike in zvoka na kasete tudi nekatere pomanjkljivosti. Dostop do posnetega materiala na kasetah je vedno sekvenčen, kar pomeni, da vedno potrebujemo vsaj nekaj časa za previjanje traku, da najdemo želen posnetek. Zamuden je tudi prenos posnetkov na računalnik, saj poteka v realnem času. Zajem ene ure video materiala bo tako trajal nič manj kot eno uro.

DVD ni in najbrž tudi nikoli ne bo dosegel priljubljenosti miniDV kaset. Proizvajalci so začeli izdelovati kamere, ki sliko in zvok zapisujejo na DVD ploščke v želji, da bi ponudili rešitev za pomanjkljivosti kaset. A resnici na ljubo je DVD v kamerah prinesel več novih težav kot pa rešitev. Resda se je dostopni čas do posnetkov bistveno skrajšal, vendar so se pojavile težave tako s kakovostjo posnetkov, kot tudi obstojnostjo in kasnejšo montažo. Da bi na DVD spravili več kot le nekaj minut posnetkov, so se morali proizvajalci zateči k izgubni kompresiji, ta pa v določenih pogojih prinaša bistveno slabšo sliko, kot smo je vajeni pri DV zapisu na kasetah. Hkrati so DVD kamere precej občutljive na mehanske vplive iz okolja, rokovanje je zahtevnejše, trajnost zapisa na DVD ploščku pa v primerjavi s kasetami manjša. Težave se pogosto pojavijo tudi pri montaži, saj mpeg2 kompresija temelji na združevanju podobnih sličic. To nekaterim montažnim programom povzroča težave, v vsakem primeru pa sta za neposredno delo s posnetki v formatu mpeg2 potrebni večja računska moč ter večja količina delovnega pomnilnika. DVD kamere so tako primerne za tiste uporabnike, ki nimajo želje po kasnejši montaži, pač pa si želijo posnetke zgolj čim prej ogledati na domačem televizorju.

Trdi disk se uveljavlja kot vse resnejša alternativa dosedanji prevladi miniDV kaset. Njegove poglavitne prednosti so izjemno kratek dostopni čas do posameznih posnetkov, njihov enostaven prenos na računalnik (računalnik kamero vidi kot dodaten trdi disk) ter možnost snemanja v različnih video formatih (če kamera to omogoča). Kljub temu se lahko nakup kamere s trdim diskom v nekaterih primerih izkaže za napačno odločitev. Čeprav so diski dandanes mnogo trpežnejši kot nekoč, je njihova uporaba še vedno tvegana ob neugodnih vremenskih razmerah, pri snemanju na visokih nadmorskih višinah ali pri snemanju ekstremnih športov. Odpoved diska pomeni izgubo vseh posnetkov, prav tako pa tudi odpoved kamere, saj modeli za domačo uporabo ne poznajo izmenljivih diskov. Slednje je lahko težava tudi v primeru, ko disk zapolnimo, v bližini pa nimamo računalnika. Za popotnike je tako vsekakor primernejša odločitev za kamero, ki sliko in zvok zapisuje na kasete.

Spominske kartice so komaj začele svoj pohod v video kamere. Še nedavno so bile izjemno drage, a s padanjem cen ter povečevanjem kapacitete obetajo, da bodo postale prvi medij, ki bi mu uspelo popolnoma in enakovredno nadomestiti kasete. Kartice namreč združujejo najboljše iz obeh svetov – trpežnost in enostavno rokovanje miniDV kaset ter hiter prenos posnetkov na računalnik, ki je poglavitni razlog za uspeh trdih diskov. Na spominske kartice bo posnetke moč zapisovati v različnih video formatih (če bo kamera to omogočala), majhna velikost kartic pa bo še dodatno prispevala k manjšim in lažjim kameram. Pričakovati je, da bodo kartice postale vodilni medij, a ob tem bo potrebno poskrbeti tudi za trajno arhiviranje. Spominske kartice so vendarle bolj podvržene okvaram kot kasete, njihova cena pa še nekaj časa ne bo takšna, da bi jih lahko uporabili tudi za izdelavo arhiva video posnetkov. Trenutno je na trgu le nekaj kamer, ki sliko in zvok zapisujejo na spominske kartice, a že kmalu lahko pričakujemo, da bo tovrstne kamere v svojo ponudbo uvrstila večina priznanih proizvajalcev.

Običajna ali visoka ločljivost

Za video visoke ločljivosti (High Definition - HD) se zdi, da bi že zdavnaj moral prevladati na trgu, a še vedno kamere običajne ločljivosti (Standard Definition – SD) dosegajo boljše prodajne rezultate. Vsekakor je realno pričakovati, da bo v prihodnosti video s sedanjih 720 x 576 točk popolnoma prešel na višjo ločljivost, toda v igri je več standardov. Zato nekateri poznavalci opozarjajo, da je morda bolje počakati z nakupom kamere visoke ločljivosti do popolne uveljavitve določenega standarda, do tedaj pa čas preživeti s kakovostno kamero običajne ločljivosti. Nenazadnje, večina evropskih televizijskih hiš še vedno oddaja v običajni PAL ločljivosti (720 x 576) in pričakovati je, da bo preteklo še vsaj nekaj let do popolnega prehoda na oddajanje v visoki ločljivosti.

Ker je ločljivost video kamere določena s televizijskim standardom, je navajanje ločljivosti tipala kamere v večji meri le trženjska poteza proizvajalcev. Za snemanje videa ni potrebe po eno- ali večmilijonski ločljivosti slikovnega tipala. Pri običajni ločljivosti 720 x 576 namreč potrebujemo le dobrih 400.000 točk. Nekaj dodatnih točk je sicer potrebnih, če ima kamera elektronski stabilizator slike, ves ostali presežek pa je namenjen funkciji fotografiranja, če jo kamera seveda premore.

Ločljivosti video kamere ne smemo enačiti z razmerjem stranic slike. Razmerje 16:9 še ne pomeni, da kamera snema tudi v visoki ločljivosti. Skorajda vsi, tudi najcenejši SD modeli že ponujajo tudi snemanje v tako imenovanem „kino“ formatu – le da gre pri nekaterih za pravih 16:9, drugi pa formatu 4:3 dodajo le značilna črna pasova zgoraj in spodaj.

Možnost fotografiranja

Nekatere video kamere poleg snemanja slike in zvoka ponujajo tudi možnost fotografiranja. Pri tem se nekateri modeli odrežejo bolje, drugi slabše, a glede kakovosti fotografije večinoma še vedno zaostajajo za fotografskimi aparati. Zato naj možnost fotografiranja ne bo odločilen dejavnik pri odločitvi za (ne)nakup določenega modela. Pomembneje se je osredotočiti na druge, za snemanje dejansko pomembne lastnosti, za foto funkcijo pa naj velja: če je zraven, v redu, sicer pa je ne bomo pogrešali.

Avtomatika ali ročne nastavitve

Pomembno vprašanje, ki si ga moramo zastaviti pred nakupom je, kako resno se nameravamo ukvarjati s snemanjem ter ali bo to morda postalo naš hobi. V tem primeru nas bo kamera z majhnim številom ročnih nastavitev hitro začela omejevati. Po drugi strani za občasno beleženje pomembnejših družinskih dogodkov običajno ne potrebujemo kopice ročnih nastavitev, sploh če naj bi kamero uporabljalo več družinskih članov.

Avtomatika v običajnih, neproblematičnih svetlobnih pogojih ponavadi zadostuje. A čim želimo nekaj več, čim želimo delovati v zahtevnejših okoljih, se ročne nastavitve pokažejo za neizogibne. Modeli v cenovnem razredu do 500 evrov običajno ponujajo le samodejno ali pol-samodejno delovanje, za popolni nadzor vseh parametrov (zaslonka, čas, belina, občutljivost) pa je potrebno seči globlje v žep. Ob tem velja opozoriti tudi na razlike med proizvajalci – nekateri pri vstopnih modelih ne ponujajo skoraj nobenih ročnih nastavitev, medtem ko drugi ročnih nastavitev ne uporabljajo kot načina tržne segmentacije svojih izdelkov.
Eden izmed „magnetov“ za kupce naj bi bili po mnenju tržnikov različni digitalni efekti, kot na primer dodajanje napisov, prelivov, spreminjanje barv in podobno. To so lastnosti, na katere se ob nakupu kamere ni vredno ozirati, saj lahko vse to veliko bolje napravimo kasneje ob montaži, hkrati pa nam ostanejo nedotaknjeni originalni posnetki.

Priključki

Število priključkov, ki jih posamezna video kamera premore je običajno premo sorazmerno z njeno ceno. Dražje kamere jih ponujajo več, v nadaljevanju pa si bomo ogledali najpomembnejše in čemu kateri od njih služi.

FireWire (včasih poimenovan tudi 1394 ali iLink) služi digitalnemu prenosu slike in zvoka s kamere na računalnik, pri čemer kakovost slike ostane enaka. Oznaka DV OUT pomeni, da lahko sliko in zvok prenašamo le s kamere na računalnik, DV IN pa omogoča prenos tudi v obratni smeri. Zmontiran posnetek lahko v tem primeru z računalnika prenesemo nazaj na kaseto, kar se izkaže kot uporabno za arhiviranje ali za kopiranje kaset.

AV običajno označuje kompozitni analogni video in avdio izhod za priklop na televizijski sprejemnik ali drugo analogno napravo. Nekatere dražje kamere imajo tudi analogni video in avdio vhod, kar je uporabno za digitalizacijo posnetkov iz analognega vira.

S-video je izhod analognega video signala, ki ponuja boljšo kakovost slike kot običajni kompozitni izhod. Da bi ga lahko uporabili, mora tudi televizijski sprejemnik ali druga analogna naprava omogočati priklop S-video kabla.

USB služi digitalnemu prenosu fotografij na računalnik, če kamera omogoča tudi fotografiranje, hkrati lahko video kamero uporabimo tudi kot spletno kamero (webcam). USB priklop ni primeren za prenos slike in zvoka, razen pri kamerah s trdim diskom, kjer ne prenašamo video in avdio toka, pač pa datoteke.

Priklop za slušalke je izjemno koristen dodatek, čeprav ga večina proizvajalcev v kamerah nižjega, pa tudi srednjega cenovnega razreda vse bolj opušča. Omogoča nam kontrolo zvoka že med samim snemanjem, kar je za resnejšega hobi snemalca že skoraj nuja. Toliko bolj, če upoštevamo rek znanega režiserja, da zvok predstavlja 90 odstotkov tistega kar vidimo.

Priklop za mikrofon je naslednji, ki so ga skoraj vsi proizvajalci v vnemi zniževanja stroškov odstranili iz kamer nižjega, pa tudi nekaterih modelov srednjega cenovnega razreda. Podobno kot za priklop za slušalke, tudi zanj velja, da je nujen za vsakega resnejšega hobi snemalca. Z zunanjim mikrofonom namreč lahko posnamemo mnogo kvalitetnejši zvok, brez motečih šumov, odmevov in ostalih motenj, saj ga lahko približamo izvoru.

Zoom in stabilizator slike

Skoraj vse kamere na trgu ponujajo takšen ali drugačen način stabilizacije slike. Zmanjševanje teže in miniaturizacija kamer je namreč prinesla veliko občutljivost na vsakršne, tudi najmanjše tresljaje snemalčeve roke. Dodajmo temu še ekstremno dolge goriščne razdalje objektiva in recept za tresoče se posnetke je na dlani. Da bi odpravili oziroma vsaj omilili tresoče posnetke, so proizvajalci v kamere začeli vgrajevati stabilizatorje slike.

Optični stabilizator ponuja boljšo umiritev slike ter hkrati ne vpliva na njeno kakovost, a je žal dražji in zato ni prisoten v nižjem cenovnem razredu. Tam je svoje mesto našel elektronski stabilizator, ki je nekoliko manj učinkovit, a za ne preveč zahtevne družinske snemalce še vedno zadovoljivo opravlja svojo nalogo.

Kot smo že omenili, je tresenje slike močno povezano z dolžino goriščne razdalje objektiva. Večji kot je zoom, bolj bo prišel do izraza vsak premik, tresljaj, celo vdih snemalca. Zato je ekstremni, 20- in večkratni razpon zoom objektiva uporaben le, če imamo kamero na stojalu. V nasprotnem primeru si z njim ne moremo kaj dosti pomagati, saj bodo posnetki preveč tresoči, da bi bili gledljivi. Pomembnejši kot faktor razpona goriščne razdalje, je podatek o vidnem kotu na širokokotnem delu objektiva. Kaj rado se zgodi, da v zaprtem prostoru „zmanjka širine“, zaradi česar v kader ne dobimo vsega, kar bi želeli.

1 CCD ali 3CCD

1CCD oziroma 3CCD označuje število slikovnih tipal vgrajenih v kamero. Tako imenovane 1CCD kamere, ki so v amaterskem razredu v večini, imajo eno slikovno tipalo za zajem vseh barv. 3CCD na drugi strani pomeni, da se v kameri nahajajo tri slikovna tipala, pri čemer vsako od njih skrbi za zajem zgolj ene barve iz RGB (rdeča, zelena, modra) spektra. Na ta način dobimo boljšo barvno reprodukcijo in običajno tudi večjo ostrino.

Tri slikovna tipala poleg občutno boljše kakovosti slike pomenijo tudi občutno višjo ceno kamere. Nekaj proizvajalcev sicer ponuja tudi cenejše 3CCD modele, a povečini je za takšno kamero potrebno odšteti vsaj 1.000 evrov.

Ergonomija, rokovanje

Pomembna, a pogosto zapostavljena dejavnika pri odločitvi za nakup kamere sta ergonomija in rokovanje. Poleg upoštevanja povsem tehničnih lastnosti, je koristno, da kamero pred nakupom vzamemo v roke, preizkusimo, da ugotovimo, ali nam njena ergonomija ter način upravljanja ustrezata. Marsikateri moški ima težave z upravljanjem novih miniaturnih kamer, saj so za njegovo velikost roke enstavno premajhne. Če nam držanje določenega modela kamere povzroča težave, bomo le stežka napravili dobre, mirne posnetke. Enako velja za dostop do najpogosteje uporabljanih funkcij. Nekaterim bolj ustreza upravljanje preko izbirnikov na LCD zaslonu, drugi imajo raje več gumbov.

Zaključek

Najboljše video kamere ni. Vsak model je nekoliko drugačen in v paleti kamer različnih proizvajalcev je včasih težko najti najprimernejšo za svoje potrebe. Redko se zgodi, da bi ena kamera imela prav vse lastnosti, ki si jih želimo oziroma potrebujemo. Zato je potrebno skleniti kompromis in glede na obseg razpoložljivih finančnih sredstev izbrati tisto, ki glede na trenutno ponudbo kar najbolj zadovoljuje naše sedanje ter bodoče potrebe.

Če izbiramo med priznanimi proizvajalci, slabih kamer na trgu ni. So le bolj in manj primerne za določen tip uporabnika.

Aljaž Marn

(prvič objavljeno v DNE, 28.09.2007)